Kaj me je naučila SEŠ?

 

Nič. Ampak res. Čisto nič. Ampak potem sem sčasoma ugotovil, da skoraj vse, kar je v resnici pomembno.

 

Ok, kolektivna špricanja so me naučila, da se nikoli vsi ne solidarizirajo, ampak je tudi to ok in da naj vsak ravna po svoji pameti in vesti. In da je Šolska svetovalna služba samo eden od možnih virov informacij, ne edini - in da je treba verjeti sebi.  Pa da so prve (druge in tretje) simpatije/ljubezni najlepše in jih je treba jemati skrajno resno -  da pa so vse emodrame popolnoma nepotrebne. 

 

Ampak. Potem so prišla dolga leta študija na EPF (bil sem res "temeljit" študent), pa  prvi in drugi in tretjičetrtipeti projekt v kulturi, pa še malo podiplomskega študija kulturnega managementa v Londonu pa nazaj v Maribor in leta samostojnega podjetništva - hah, v kulturi! - pa pobeg pred kulturno eksplozijo 2012 v Ljubljano, pa nazaj v Maribor in hey, zlati gral - redna služba kot producent v Vetrinjskem dvoru. 

 

In potem....potem pogledaš nazaj in začudeno ugotoviš, da se najraje spomniš tistih profesoric in profesorjev, ki so bili strogi, zahtevni in fer - ker so ti dali širino,  te naučili delat, raz-mislit oz. se potrudit. 

Da je bilo drmanje 10 prstnega slepega tipkanja (a še obstaja? Upam!) še kako uporabno, ker ti je omogočilo bliskovito komjniciranje in ustvarjanje na računalnikih.

Da se ljudje, ki niso vadili in pisali "neumnosti", a la "ponudba - povpraševanje - naročilo", resnično ne znajo točno in jedrnato izražat - to, kar oni potrebujejo 5 mailov, lahko z znanjem SEŠ narediš enem. 
Da ljudem niso jasne osnove finančnega poslovanja...in da taki ljudje ne bi smeli upravljati z denarjem. 

Da je razredničarka bila sicer "tečna", a z dobrim namenom - in da si se zaradi tega naučil malo bolje argumentirati, ko se s čem ne strinjaš. 

Da je vsak sošolec in sošolka na koncu koncev našel svoje mesto pod soncem, pa čeprav na čudnih krajih - in da se uspešnost, brihtnost, srčnost in čustvena stabilnost nikoli ne vidita navzven, prej nasprotno. 

In predvsem - da ti v resnici vsaka naučena stvar prav pride, če se le znaš obrnit, pogovoriti in si vsaj malo samoiniciativen. In da se VEDNO splača prakticirati upornost - le da je treba najti pravega naslovnika. 

 

Potem pa nekoč na obletnici mature ugotoviš, da VSI sošolci in sošolke zgledajo popolnoma ENAKO kot takrat, in da se niso niti malo spremenili in postarali...dokler nekdo ne potegne ven albuma z fotografijami. In potem ti bo malo žal, da nisi preživel več časa z njimi v vseh teh letih.  

 

In predvsem: v resnici obstaja samo ena pesem, na katero se RES lahko zaneseš, da je 100% resnična: Sunscreen. Toplo priporočam, kajti do sedaj se mi je uresničilo še VSE, kar je tam noter. 

 

Se vidimo na Lentu!